Pod mlinskim kolesom vrtinči se reka
in liže z obale trstičje in prod.
Iz krošenj počasi svetloba odteka
in senca drsi čez opuščeni brod.
Že pljusne tema vse do gričev v daljavi,
klopotec umakne se pesmi zvonov;
utrne se okno in mesec sanjavi
se stisne pod slamnati krov.
Bleščijo se sanje, vabljiva obzorja.
Tam daleč je lepše, je kruh in je raj.
Poti so in ceste in reke in morja.
Nazaj v Prlekijo želi si srce.
Ko jutro zabrede v mrtve rokave,
ognjeno z roso in s pesmijo ptic,
se zganejo žita in praprot in trave
in zdrsne se trsje na prsih goric.
Žalujka lase si v potočku umiva,
šepeče metuljem na sončnih vrateh
in sonce molči in s poljubi odkriva
otroške stopinje na tleh.