Jesen je že tu in glej, dnevi kopnijo.
Jesen je že tu, jaz pa sanjam pomlad.
Pod vsakim korakom spomini šuštijo,
spomini na vse, ki imel sem jih rad.
Skesano zdaj stopam čez znano dvorišče,
a prazen je dom in nikogar več ni.
Srce se zaganja in kliče in išče,
potem umiri se in le še boli.
Na pragu smejoča je babica stala
in otrok sem srečen ji planil v objem.
Toliko prelepih je pravljic poznala
in jaz sem poslušal in sanjal o tem.
Na vrtu za hišo bilo je kot v raju.
Maline sem zobal, pod rožami stal…
In dedek v nebesih je gledal na naju
in tiho se, tiho je vase smehljal.
Že dolgo, ah, babičin vrt mi sameva,
že dolgo je prazno in žalostno tod.
In lesa na tleh se z lišaji odeva
in rebra prešteva si škrbavi plot.
Nihče ne rahlja več, nihče več ne plevi,
nihče več ne seje, nihče ne sadi.
Pognale so trave, skopneli so dnevi,
zaspale so grede, zastale poti.