V maminem objemu zjutraj se zbudim
in to radost, ki jo čutim, vsem želim.
Vem, punčka mojih let nekje se ne smehlja
in ne zbuja v miru se iz sna.
Vsak dan živi v strahu, v srcu ranjena,
ta mala dušica, ki sreče ne pozna.
In sploh ne ve za vse otroške radosti,
saj za ljubezen pravo časa ni.
Četudi sonca vsak dan ni, da grelo bi ljudi,
drug drugemu bodimo sonce radosti,
da vsak dan praznik bo za vse, ki ljubimo srčno
in vsem ljudem pri srcu bo toplo.
Vem, da ne da kupiti se vseh stvari,
saj za ljubezen in toplino cene ni.
Prav rada bi jo poklonila vsem ljudem,
otroški žar vrnila spet očem.