Dan je noč in le noč razume moj dan,
ki v praznino je, v praznino je prodan.
Vsak zvok se v tišino spremeni
odkar te ni, odkar te ni.
Zvezdno nebo brez sanj
spet me odnaša stran.
Včasih, ko spim, se mi zazdi,
kot da v laseh začutim blago nihanje, nežno nihanje.
Čuden občutek me zbudi,
ni te več tu, a veter nosi dihanje, tvoje dihanje.
Nov napev pobožal bo srce,
moja nema pot bo zopet polna not
in vem, da bom ljubila spet,
da bo lep moj svet, prelep moj svet.
Da bo poseben dan
padel na mojo dlan.
Vem, da bo čas narisal smeh
in bodo nove sanje kakor nihanje, nežno nihanje.
Če boš takrat zaznal v laseh
tihi šepet, bo to le moje dihanje, moje dihanje.
Ko se prelomi mrak,
bom našla svoj korak.