Najprej pok in za njim prvi zvok, ki iz niča se širi okrog,
iz svetlobe rodil se je čas, najprej pok, za njim zvok.
Kdo sploh smo, ne vemo, kam gremo in sprašujemo se med potjo,
bomo pristali grdo na trdo, kdo sploh smo, kam gremo?
Večni red, ta vesolja obred, komu puščamo to tanko sled?
A nikogar še ni na spregled, večni red, tanka sled.
Smo napaka ali namen, smo slučaj ali komu problem,
smo sami sredi zvezdne teme, je še kdo, je še kje?
Smo edini, ki vemo, da smo, z dušo ujeto v šibko telo.
Veliki pok svoj smisel dobi, takrat veš, zakaj si.
Neskončno se v zdaj spremeni, ko se prvi otrok ti rodi.
Večno se z minljivim stopi, krog se ti ponovi.
Če bi v ognju znanja gorel, vedel vse, vse lahko doumel,
a če tebe ne bi imel, sem le prah, sem pepel.
Kakšen dar, da lahko se rodiš, gledaš, slišiš, se veseliš,
smeješ, ljubiš, lahko si želiš, kakšen dar, da živiš.
Kdo sploh smo? Kam gremo? Smo edini? Je še kdo?
Najprej pok in za njim prvi zvok, ki iz niča se širi okrog,
iz svetlobe rodil se je čas, najprej pok, za njim zvok.
Smo napaka al’ namen, smo slučaj ali problem?
Kdo sploh smo? Kam gremo? Smo edini? Je še kdo?
Smo edini, ki vemo, da smo, z dušo ujeto v šibko telo.
Veliki pok svoj smisel dobi, takrat veš, zakaj si.
Smo napaka al’ namen, smo slučaj ali problem?
Kdo sploh smo? Kam gremo? Smo edini? Je še kdo?
Neskončno se v zdaj spremeni, ko se prvi otrok ti rodi.
Večno se z minljivim stopi, krog se ti ponovi.
Kdo sploh smo? Kam gremo? Smo edini? Je še kdo?
Če bi v ognju znanja gorel, vedel vse, vse lahko doumel,
a če tebe ne bi imel, sem le prah, sem pepel.