Giblješ se z boki med otoki,
srečne zvezde nosiš v roki, o, Ramona.
Pa ta svilena koža,
ki jo južno sonce boža, o, Ramona.
Tvoj smeh je kot bi stresal
Božje bisere po tleh, o, Ramona.
Ukradli zgodnja so ti leta,
z njimi sram in strah pometa, o, Ramona.
Zakaj se slabe stvari gode dobrim ljudem?
Smo krivi sami, usoda al’ sistem?
On, Jones, danes pride domov,
odkar je šel, točno mesec pa pol.
V njenem trebuhu življenje je nov’,
a vse, kar ji pove, da je drugo spoznal.
Sama z otrokom, brez preživnine,
brez družine, brez gotovine,
sam’ brez bolečine,
ta bes, ki jo rine,
želi si iti v tujino,
‘kle ni perspektive,
v eni roki torba, v drugi rok jok,
v njej je borba, ni ved’la, kdaj je zlož’la v blok,
s perona gleda vlak, da jo pelje stran od tod,
naj jo čuva Bog!
Tvoji dnevi so noči,
brez mene stkani iz strasti, o, Ramona.
Sreče ni s temi ljudmi,
a tam, kjer si, pač dobrih ni, o, Ramona.
Imaš lepoto in mladost,
a men’ od tega ni ostal’ prav dost’, o, Ramona.
Obrisal iz duše ti bom prah
in z mojim vinom spral zadah, o, Ramona.
Zakaj se slabe stvari gode dobrim ljudem?
Smo krivi sami, usoda al’ sistem?
Vlak jo pelje daleč stran od doma,
še sama ne ve, kam, še sama ne ve, kaj bo, Ramona,
a ne ozira se nazaj, ko gre dol z vagona,
ne, tam je sam’ nemir, bolečina,
želi si boljš’ za svojo hčer al’ pa sina
in ve, da je včer’ zgodovina,
zdaj gre v novo smer, stran od spomina.