Zjutraj sonce mi razvleče usta v nasmeh,
vrnem mu poljub in vržem staro uro prek streh.
Da ne maram dela, rade volje priznam,
zato imam gibljiv delovni čas cel dan.
Grem, kamor pridem
in pridem, kamor grem,
če imam kaj v ustih,
takoj lažje jem.
Pravijo mi, da sem deseti brat,
da sem človek, ki jemlje in družbi ničesar ne daje, ja, ja, ja.
A take ljudi poznam in v njih zvijače,
delajo manj kot jaz in zraven vlečejo plače.
V tej državi pri vratarjih na oltarjih je vladar,
ki tiktaka, žre kartone in odšteva denar.
Tehnika naj dela za ljudi,
ne pa da jih kontrolira, kdaj prišli so in odšli.
Ne plačujem desetine,
kar potrebujem, naredim,
tudi bankam ne posojam,
kaj če zmanjka tudi njim?
Pravijo mi, da sem deseti brat, …
Sam sem svoj direktor, svoj vratar in sindikat,
javim delavski kontroli, če me okrade kak tat.
Brez sestankov je moj svet, brez vroče krvi,
kar mi pade v glavo, to se tudi zgodi.
Ne prebiram časopisov,
grozno je, kar tam izvem,
ljudem zategujejo pasove,
dobro, da nič nimam s tem.
Pravijo mi, da sem deseti brat, …
Da sem deseti brat, pravijo mi,
pravijo mi, deseti brat,
bolje je biti deseti brat kot soldat,
jaz sem deseti, deseti, deseti, deseti brat,
vsi smo bratje, ampak jaz sem deseti brat,
jaz sem človek, ki jemlje in družbi ničesar ne daje.