Naj že pride jutro, dolgo že poseda tihi mrak,
izgubljene barve so opešale tvoj mlad korak.
Hrepenel po zvezdah vedno si, a šel predaleč stran,
kjer so le odsevi senc ujetih v deželi sanj.
Sanjam, da sem tvoja
in da nihče ne bo vzel,
sanjam, da boš tu nekoč za vedno ostal.
Pridi, z mano lepše je,
daj mi novo upanje.
Tam, kjer so vsi odšli,
pot mi kažeš, kjer je ni.
Pridi, vem, drugačen si
in te zebe in boli,
le zaupaj mi, poglej,
svet v barvah bo kot prej.
Govoril o sreči in delil si vse, kar nisi imel,
na milijone majhnih slik si razbil, srce in koščke skril.
Bil si lik iz zgodbe, kot da bi živel v pravljici,
a brez srečnih koncev tudi vsak junak kdaj izgubi.