Ko si dete, v topel si objem želiš,
kot otrok spet po ljubezni hrepeniš,
z njo začenja vsaka nova se povest srca,
kdor jo užije, ta lahko jo drugim da.
Ko si mlad, s poljubom prvim zagori,
te poveže s tvojim dragim za vse dni,
ko na svet priveka dete, pa mu daješ vse,
kakor zaklad največji v tebi skriva se.
Dnevi teko, leta beže,
cvetje mladosti pa se osulo je že.
Včasih bojiš hladnih se dni,
vendar izbirati si ne moreš poti.
Srečo in smeh v dlan boš ujel,
le če ljubezen boš dati boš znal in sprejel,
v knjigi življenja se vsaka povest konča,
nikdar pozabljena ne bo povest srca!
Ko nekoč se od sveta boš poslovil,
vse, ki radi te imajo, zapustil,
za teboj ostala bo samo povest srca,
ki ni nikdar bila zaman napisana.