Ta je resnica že stara,
mlademu lovcu ni para,
kadar zatrobi v svoj rog,
praznih ne vrača se rok.
Nisem bil jaz tiste sreče,
vselej srce mi trepeče,
svoje si vsak je izbral,
jaz pa sem sam spet ostal.
Zdaj bom veselo zapel,
ker mlado srnico sinoči sem ujel.
Prav drobcene ima oči,
navihano zdaj z njimi vame strmi.
A moja srnica ta
v sosednji je vasici s kajže doma.
Se bala ni me prav nič,
pa brž postal sem njen fantič.
V gozd zdaj brez puške korakam,
srnico malo pričakam,
gledam ji v črne oči,
prav ste povedale mi.
Lepi so zame zdaj časi,
ženki na gozdni bom jasi
drobnega cvetja nabral
in za klobuk si ga dal.