Pozabljeno poletje
po tebi še diši,
na koži tvoj dotik se
kot pesek me drži.
A ti pobral si slike,
pustil mi bled spomin.
Če čas zaceli rane,
zakaj še kar drhtim?
A kaj pa ti,
bi se še poznala
čez mnogo let,
kot nocoj?
Naju popelje tja,
kjer nekoč se srečava,
naju popelje tja,
kjer se duši ujemata,
naju popelje tja,
kjer nekoč se srečava
kot nocoj.
Minilo je poletje,
osamljeno srce
pa še potiho upa,
da te našlo bo nekje.
Nekje tam, kjer so sanje,
nekje tam med ljudmi,
med sivimi obrazi,
le tvoj se v barvah zdi.
A kaj pa vem,
če bi te spoznala
čez tisoč let,
kot takrat.