Lada lada ladada dada,
lada lada ladada dada,
lada lada ladada dada,
lada lada ladada dada.
Pred mano v avtu šiba rdečelaska,
kar sama vozi, sama brez skrbi.
Kako ji je ime, ne vem in kam tako drvi,
povem pa vam, da avto ji leži.
Pred mano v avtu šiba rdečelaska,
rad vedel bi, kaj misli ravno zdaj.
Kot jaz posluša radio, spominja se na maj,
na takšno naletiš res malokdaj.
Lada lada ladada dada,
lada lada ladada dada.
Kaj rad bi ta neumnež zdaj za mano. (Ah, lušna je!)
Sprašujem se, zakaj ne prehiti. (Ah, dolgi lasje!)
Že skoraj eno uro za menoj se drži,
nerodno vozi, pa še brez luči. (In še obrača se!)
Že zdavnaj bi lahko bil daleč spredaj. (Srečen sem!)
Daj, človek, pelji mimo že enkrat. (Krasno počutim se!)
Me hoče le ustrašit ali pa izsiljevat,
mogoče pa nesramno poigrat.
Lada lada ladada dada, oh, jea,
lada lada ladada dada.
Ah, fino, da imam ogromno časa,
ni treba kot obseden mi drvet.
Zdaj lahko premišljujem, pa čeprav je že deset,
kako prileže se tako sedet.
No, zdaj mi to počasi že preseda. (Prima je!)
Naprej peljati daleč več ne smem. (Danes je krasen dan!)
Ustavim za minuto, da me prehiti, potem
obrnem jo, lepo nazaj ucvrem. (A ha ha!)
Pa pa, dekle, in srečno vožnjo dalje,
kot kaže smerokaz bo desno šla.
Kako lepo, da v istem koncu sva oba doma.
Kaj dal bi, če bi zdaj ustavila.