Stara dobra domačija,
kraj spominov na mladost,
z bolečino te zapuščam,
proč odhajam, daleč proč.
Kjer domače ni besede,
kjer si tujec dan za dnem,
v svet me vleče, da bi videl,
če srečnejši so ljudje,
v svet me vleče, da bi videl,
kje srečnejši so ljudje.
Tiho oče ob slovesu
mi s pogledom je dejal,
da naj spremlja me le sreča,
bodi dober, je dejal.
Vrni se v domače kraje,
pa čeprav me več ne bo,
ne pozabi domačije,
vrni, vrni se domov,
ne pozabi domačije,
vrni, vrni se domov.
Zdavnaj ni več očeta,
hiša prazna tam stoji,
vračam se le po spomine,
a v srcu me boli.
Vem, da enkrat bom kot oče
svoj’mu sinu govoril,
ne pozabi domačije,
vrni, vrni se domov,
ne pozabi domačije,
vrni, vrni se domov.