Vedno rad vračam se domov,
čeprav ni ulica gradov,
da vidim tistih nekaj še ljudi,
ki takrat delili moje so skrbi.
Zdaj se spominjam lepih le stvari,
Poljane, dom prelepih dni.
Vsi fantje zdaj so že možje,
dekleta zdavnaj matere.
Zazidane skrivnostne so poti
in ponos topolov, zdavnaj jih več ni.
Namesto češnje hiša zdaj stoji,
Poljane, dom prelepih dni.
Ko moram v daljni širni svet,
ne vem, če vrnil se bom spet.
Takrat na pragu ulice stoji,
nasmejano rosne matere so oči.
Takrat me znova v srcu zaboli,
Poljane, dom prelepih dni.