Vprašam te: »Ej, kam bi šla?«,
nekam, kjer se sonce smeje.
Hitro v avto in na gas,
stisnem, da te kar pogreje.
Mimo Trsta in Benetk,
po zaviti sivi cesti.
Peljal čisto te opit
od te nore sem ljubezni.
Z roko v roki nasmejana, ker tako lepo je.
Nikoli sama več, to potovanje bo v dvoje.
Pot do San Marina mi ogrela je srce,
ko čas za naju tekel nevede.
Je hitreje, zdaj razglednice bledijo in prepozno je,
da bi ti povedal, da res ljubim te.
Vem, da bil sem kdaj bedak,
ti problemov delal morje.
A življenja krog je tak,
včasih zamižat je bolje.
O a nisem bog, da spremenil
bi lahko to, kar bilo je.
Mnogo sem se naučil
in preklel napake svoje.
Če bi časa bil vladar, ta danes na včeraj,
bi zvezal v en krog in te ob sebi imel za zmeraj.