Kadar jaz sem čisto sam,
gledam, ko zahaja dan,
ko se misli mi podijo kdo ve kje.
Skozi okno zrem z željo,
da mi krila zrastejo,
da zaplavam kakor ptica pod nebo.
Kril še dolgo ne dobim,
naj si še tako želim
in vsak polet končal bi se slabo.
Toda v upanju živim,
da nekoč res poletim
više, kot oblaki so, kot vidi oko.
Rože so zaspane vse
zdavnaj se povesile.
Mene noč že nežno boža po očeh.
V upanju zdaj sanja vse,
čaka, da se dan prične,
dan, ki večen bo za vse, ki to si žele.