Bila je pozna ura, prava avantura,
ko sem se odpravil k svoji ljubici.
Lunca se je skrila, noč se je spustila,
ko sem skozi okno plezal k njej.
Pa sem jo poljubil, se močno začudil,
le kako so brki zrasli ji čez noč,
ko ni več smrčala, luč se je prižgala,
pa kar zaslišal sem: ˝Izgini proč!˝
Stric Tone, stric Tone, ne jezite se,
sem mislil, da je okno moje ljubice.
Stric Tone, stric Tone, ne jezite se,
za eno okence zmotil sem se.
Bila je pozna ura, prava avantura,
spet sem se odpravil k svoji ljubici.
A sem znova zgrešil in se komaj rešil,
ko me Tone v roke je dobil.
Zdaj pa brez problema, tudi če je tema,
vedno najdem pot do svoje ljubice,
ker le njeno okno mi je zdaj ostalo,
Tone svojega zazidal je.