Veter še ždi nad jezerom
in mesečina se sveti v njem.
Na bregu tam na klopici
noseča deklica ihti.
Izginil je on in kitara,
izginil romantičen svet,
a ona ostala je sama,
ko mesec za oblake je šel.
Vedela ni, da je slovo,
ko se izgubil je v temo.
Kitare spet obljubljal je,
da vedno bo njegova le.