Ko odšel sem k vojakom, si rekla mi ti,
da čakala me boš vse te dolge noči,
da pisala boš pisma mi pozno v noč,
zapečatil poljub jih bo vroč.
Zdaj pa čakam zaman, ti ne javiš se mi,
rad bi videl še enkrat te tvoje oči.
Te oči, ki v daljavi izgubljajo se
in morda z njimi tudi srce.
Češnja znova cveti,
pisma tvojega pa ni.
Si morda me pozabila ti?
Češnja znova cveti
in srce si te želi,
rad bi vedel, če še vedno moja si.
Sanjala sva, da skupaj bila bi midva,
da gradila bi svet svojih drobnih želja.
Rekla si, ko odšel sem, da čakaš na maj,
ko se vrnil bom k tebi nazaj.