Rojen sem v mali hiši na koncu ulice.
Tam sem preživel najlepše urice.
Naše prve ljubezni, sreče pionirskih dni,
vzeli smo zastave, Bogovom mahali, mahali.
Rasli smo v mladince z vladarji tistih dni,
verjeli smo besedam, da Bogovi smo vsi.
Bogovi so ostali le barvo so menjali,
preprosti človek vsak le zase je junak.
Zdaj dobro vemo, Bogov za nas več ni,
sami bomo našli polno sreče, radosti.
Pod svobodnim soncem mi gremo naprej,
tam za nas ni nobenih mej.
Pod svobodnim soncem je naša moč,
zapojmo si, Bogovi, lahko noč. Lahko noč.
Vse zastave zdaj mi pospravimo,
pod soncem novi dom si postavimo.
Na kulte, spomenike naj serjejo golobi,
v penzijo pojdite, rdečo-beli nosorogi.