La, la, la, la, la, la …
Smo pili ga, tega se dobro spomnim še,
a kak sem znašel se doma to mi v glavo ne gre.
No ja, pa kaj, človek mora vsega se privadit.
Pijan res nisem bil, saj sem lahko še stal,
na skret sem šel, a školjka: sem pa tja,
sem pač mimo scal. No ja, pa kaj …
Pol ziher bil je potres, so tla se dvignila,
naredilo je le BUM, nato pa zvezde in tema …
No ja, pa kaj …
Po štirih je velik bolj varno, sem spoznal.
Pračlovek ziher ga ni pil, če bi, na štirih bi ostal.
No ja, pa kaj …
Človek mora vsega se privadit, človek mora marsikaj skoz dat.
Človek mora vsega se privadit,
če hoče kdaj pa kdaj biti vinski brat.
La, la, la, la, la, la …
Sem vlegu se na tla, hudiča, sej to soba ni,
je ringlšpil, ko se tako vrti. No ja, pa kaj …
Le kaj mi dala je coprnca babja kelnarska,
čutim, v želodcu nekaj vre – je ziher s Kleka pršla.
No ja, pa kaj …
To mora ven! sem s prstom dregnu v grlo sam,
takrat pa bruhnu sem, ko da bi bil vulkan.
No ja, pa kaj …
Človek mora vsega se privadit, človek mora marsikaj skoz dat.
Človek mora vsega se privadit,
če hoče kdaj pa kdaj biti vinski brat.
La, la, la, la, la, la …
Sem vščipnu v lice se, pa nisem čutu čisto nič,
me groza zgrabla je: o mater, sej sem živ mrlič!
No ja, pa kaj …
Če vležeš se na tla, ves čas ti na kozlanje gre,
zato odšel sem na skret in zaspal sem tam kleče.
No ja, pa kaj …
Sem zjutrej zbudu se, sva v špeglu spet se videla,
je reku: greva, fant! Pa sva na špricer šla.
No ja, pa kaj …