Spet je tisti dan, ko se počutim kot obseden,
vse mi gre na ku…, sam sebi zdim se beden.
In misli so v drugi galaksiji,
tišina v moji glavi, vedno bolj smrdi po hudi depresiji.
Grde face, resni obrazi, ta sranja se opazi,
vse kar mi ostane je tisto kar dobro pazim.
Življenje temelji na odločitvah so nam rekli
in pojedli boste točno to, kar ste si sami spekli.
A jaz o tem več ne morem govorit,
nočem se še bolj morit, še preveč sem govoril
in izpadu sem zabit, nisem sebe znal odkrit.
Čas je, da utihnem in pišem na ta papir.
Včasih me zanese v oblake in ekstrem,
razmišljam kdaj umru bom in kaj bo potem:
Bo moja duša potovala? Bom reku komu hvala?
Je vse v kar verjamemo v resnici grda šala?
Ljudje te gledajo postrani, če razmišljaš tko kot js,
vsak boji se tega da umru bo kot navaden ps.
In ta misel mi nikakor ne izgine,
raje o tem ne govorim, ampak pišem, da me mine.
Ne dvomim v boga, ampak dvomim v človeštvo,
dvomim da je dovolj močno, da ostalo bo zavestno.
Tega, da njegova fasada se že razpada,
konec koncev to sem js, še en človek, ki propada.
Poskušam to premagat, a ne morem ker tko čutim,
srce noče razmišljat, naj se še tolko trudim.
Tiho, ker nevem, če tko čutijo še drugi.
Tiho ostajam hladen, ker nočem biti “pussy”.
Tiho sm, ker neznam ti to opisat.
Tiho sm, ker to nobenga ne zanima.
Tiho sm, ker sm dosti preponosen.
Tiho o skrivnostih, ker tako ostajam močen.
Prevečkrat se sprašujem zakaj, zakaj je tako?
In tu je zmeraj če in kako bi danes bilo?
Sprašujem se če bi, lahko spremenil stvari?
In ne morem, ni še konec a jaz nimam te moči.
Mogoče je kriva družba, a tudi jaz sem iskau njih,
Mogoče, je sistem , ker se ne ravnam po njem.
A kako naj mu zaupam, če sem zanj le pepel.
Mogoče je kriva trava, ker postal sem tolko len.
Mogoče, pa je alkohol, mogoče kriv,
da rap želja po slavi in uspehu, preveč sanj preveč želja.
Mogoče je okolje, ker življenje mi igra.
Mogoče, je družina, z mano plavajo od dna.
Noben mi več ne ostane, razen bivše pi… iz šole,
tipov, ki so me na gobec, a pri meni je to konec.
Kriv sem sam, ker je to življenje moje,
zdaj ne morem govorit, mah sej ni nič narobe.
Kako se bo končalo? Kaj usoda mi bo dala?
Kaj se boga da podkupit? Kolko sreča bi te stala?
Kaj bo oče in bolezen? Kaj bo z živci moje mame?
Ni gospoda, niti dame, kot so oni, sami zame.
Daj dovolj napet te drume, da ne meče me po dnu.
In kaj pa ta ekipa, bo še vedno stala tu?
Kaj pa baki buraz, si bova lahko pomagala?
Na stara leta, kje bova in kje bova ostala?
Kaj pa, ko bo šou, kaj bo publika norela?
Kje dobiti pare, ko pa znova nimam dela?
In kje dobiti delo, da povrnu bi dolgove?
Kaj se bo zgodilo od usode negotove?
Zagotovo se bojim, kaj ne bo mi paranoja?
Kaj pomeni ta beseda, še posebej če je moja?
Kdaj bo konec mojga boja? Kaj ga lahko sploh dobim?
Kaj povedal bom, o čem molčim?…. Ko ne govorim.