V zadnji žarek, v zadnje jutro,
v novo sonce, v staro noč.
Delajva se, da vse je v redu,
delajva se, da vse, da vse je v redu,
delajva se, da vse je v redu.
Zlezi mi pod sapo in dotakni se neba,
ujami se kot riba, daj, da skupaj plavava.
Tresi moja jadra, da v vetru čutim val,
jaz in ti kot morje, jaz in ti kot voda.
Na karnevalu prvih iskric,
v vsakdanji zmedi, še zmeraj tu …
Delajva se, da vse je v redu,
delajva se, da vse, da vse je v redu.
Zlezi mi pod sapo in dotakni se neba,
ujami se kot riba, daj, da skupaj plavava.
Tresi moja jadra, da v vetru čutim val,
jaz in ti kot morje, jaz in ti kot voda.
Kot morje, kot voda, kot morje, kot voda,
kot morje, kot voda, kot morje, kot voda.
Kot morje, kot voda, kot morje, kot voda,
kot morje, kot voda, kot morje, kot voda.
Zapisana v osnutek, pospravljena v predal.
Skupaj strnjena v en stavek, ki veliko bo še dal.
Zamrznjena v trenutek, ne vidiva več tal,
koraki so na mestu, ne bo več treba jih iskat.