Sprehajam se po mestu in gledam vstran,
ne znam, ne vem, niti kam.
Kje je življenje, kje je mladost,
da začarala bi vse to.
Utripa ni, ni ljubezni,
svoboda je izgubljena kot kaplja dežja.
Le resnica me lahko še strezni,
a ne vem, če kdaj bo prišla.
Odpri oči, da se svet lahko spet zavrti.
Krik nemoči, da bilo bi kot v pravljici.
Odpri oči in pokaži svetu svoj obraz
in brez laži naj zaživi tvoj pravi jaz.
Prašna knjiga zbira vse spomine,
čeprav jih videti ni.
Mogoče se te dotakne v dno globine,
kjer srce spet zaživi.
Brez dotika, objema, ne veš, kaj imaš,
vse to predaleč je stran.
Ta hladen občutek spet spoznaš,
a je res vse zaman?