Sonce ti prekriva te zlate pramene
in dal bi vse, da so le za mene.
Mimo mene greš kot, da sem neviden.
Zasanjan obstal sem, čisto negiben.
Iščeva zdaj pot nazaj,
kjer imela sva najin raj,
ko dal nama je cvetje mesec maj.
Greva nad oblake ujet še zadnje najine korake.
Zreva v daljavo, kjer ljubila sva se midva še brezglavo.
Hotela si še več kot si imela.
Ljubezni iskrene nisi želela.
Zdaj v vetru tem bi rada plesala,
za vse tiste dni, ki si jih prespala.