Bila je sobota, ura pa pet,
ko sem izpraznil že glažev devet.
Meglena postala je moja slika,
ko pred menoj je stala dama kot se šika.
Lepa bila je kot pisan cvet,
obline so njene bile za znoret.
Čeprav sem le videl vse bolj napol,
sem jo odpeljal k sebi domov.
Vse, kar vem, je, da je škripalo,
škripalo, škripalo.
Vse, kar vem, je, da je škripalo,
oj, škripalo je celo noč.
A zjutraj, ko glava se je streznila,
lepota od včeraj se je izgubila.
Vse to bilo bi lepo in prav,
če ne bi mi dejala, da bom ata postal.
A zdaj vem, da se bo zibalo,
zibalo, zibalo.
A zdaj vem, da se bo zibalo,
oj, zibalo bo celo noč.