Počasi cesta vije se,
ko domov odpravljam se,
težka noga je preveč,
hitrost pa meni ni odveč.
Tam v daljavi sveti se,
nekaj maha meni le.
Rdeči je loparček to,
pa še luštna policajka bo.
A se nič mi ne smeji,
nekaj pravi, se mi zdi,
da popil sem jaz preveč
in da vozil ne bom več.
Katarina, Katarina,
policajka si edina,
tebi se pregledat dam
in ves se ti predam.
Katarina, Katarina,
policajka si edina,
ko me s pendrekom podiš,
vem, da mene si želiš.
Jaz se vozil več ne bom,
saj pri tebi je moj dom.
Drugačni pendrek poje zdaj,
Katarina ti si moj sijaj!
Glava me boli hudo,
če vprašam jo zdaj: “Kaj je to?”
Pravi “suženj”, včasih “kaznik”,
diktira ona na ves glas.