Danes spet te vidim samo v množici tam,
kot tedaj, ko bil je lep maj.
Spomin prikliče stare slike, daj mi povej
kako ti gre zdaj.
Leta so minila, kar ne morem verjet’,
da vidim te spet.
Kako si, kje si? Dobro zgledaš. Kaj naj povem?
Daj mi objem.
Oo Anja, ostani še malo,
naj čutim tvoje roke in kuštram tvoje lase.
Daj ostani še.
Oo Anja, sedem let je premalo,
da bi pozabil na vse, vse kar čuti srce,
zato ostani še.
Leta so minila, kar ne morem verjet,
da vidim te spet.
Jaz sem v redu, vse po starem, kaj naj povem.
Izdat’ se ne smem.
Da klovn sem, ki za odrom joče in se smeji,
ko se spet prižgejo luči.
Pekel sem prehodil, strupe vse bi popil,
samo da bi si oprostil.