Ura je devet, ko zakruli mi.
Hej, sodelavci, v menzo se mudi.
Vrsta dolga je, mmm, kako diši,
lepa Milka pa malice deli.
Vsi so tukaj že, le še njega ni,
on dobi meso, drugi pa kosti.
Lej ga, šmenta, tam zadnji v vrsti je,
on edini se zame zmeni ne.
Milka, daj mi malo večjo porcijo,
golaža in kruha naj ti žal ne bo.
Do ljubezni vodi skoz želodec pot,
čebel’ca moja, rad bi bil, rad bi bil tvoj trot.
Zdaj povedal sem to, kar me teži,
pa čeprav mi kaj v glavo prileti.
Gleda, kakor da padel sem z neba,
sanjam, al’ je res, Milka se mi smehlja.
Ljubček, končno si le povedal mi,
kar želela sem dolgo slišati.
V oni zmeni se v nočni vidiva,
pa še kavico ti bom skuhala.