Včasih je dan brez sanj, ko iščem nasmeh zaman,
bi želel, pa čeprav v zadnjih dnevih,
mimo bi mene šli, z vami, prijatelji,
še enkrat v tih večer spet zapeti.
Saj smo prijatelji, žal ni nam naših dni,
v srcu so mi za vedno ostali.
Rad v sebi jih bom iskal, da bi vam jih dal
in drobec srca rad bi stisnil vam vsem v dlani.
Kaj bi brez vas bil čas, kaj bi brez vas bil dan,
komu bi dal, komu želel seči v roko?
Kot suh, pozabljen cvet si brez prijateljev,
v sebi le sam in kot brez ptic prazno nebo!
Srce ni samotar in brez prijateljev
in brez besed bi že umrlo od nekdaj!
Le med prijatelji so tople dlani,
kam bi brez njih izgubile se vse poti.