Ko veter ti polepša obraz,
spet veš, da živ si in imaš čas,
da najdeš vse stvari,
ki si jih že poznal.
Otroški smeh in solze na tleh,
sonce ob boku, veter v laseh
in cesto, ki te pelje samo naprej.
Vedno iskala sva način,
kako ostati zvesta sebi in vsem,
ki so zaljubljeni v ta svet.
V vsakem dihu sto želja,
v vsakem listu sva doma
in tam ostajava,
dokler ne pride dež.
Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.
Vsi iščemo to svojo pot,
čeprav na njej stojimo že ves čas
in vse, kar rabiš, je ritem za korak.
Na koncu ceste čakam te,
da se usedeva na klop,
pod drevo,
tam rodi se upanje.
Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.