Ko so tvoje misli polne,
lahko poslušaš, kako mi bije srce.
Ko težko je tvoje breme,
k meni se lahko zatečeš.
Vprašaj, kaj me vodi dalje,
so dosežki in razdalje.
Kot list gre z vetrom in se mu upira,
jaz grem s tokom in se mu upiram.
Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«
Solze v tvojih so očeh,
pusti, da tečejo.
Ko najine želje so različne,
sprejmeš me in sprejmem te.
Poglej me,
ni nujno, da ima vse pomen.
Večnost in ta planet nista prijatelja
in jaz sem kot snežinka, ki čaka na pomlad.
Vedno se ne vidi zvezd,
sam ostani sebi zvest,
ne govori mi: »Oprosti!«
Ni ti treba se dokazovat,
vežejo nas iste solze, isti strah.