En hrib stoji in reka boža polja do goric.
Tja bog oženi dobro voljo, smeh rdečih lic.
Je pojstla pridno škripala,
da se je tresla noč,
Če koga je prineslo tja
nikdar ni h’tel proč.
Če zlato sonce rado sije noter v našo klet.
Mi smo ga znali v svoje sode srečnega ujet.
Pomagalo bo pesmi pet,
preganjat žalosti.
Naj končno sliši celi svet,
kaj v glavah nam cveti.
O, moj Maribor je tak fejst nor,
da srcu vse verjame,
ko vino brcne pamet v rit,
ko se mu duša vžge.
Ko topli veter svoje škorce pihne k nam na ples,
takrat resnica trdno spi in takrat je vse res.
Moj Maribor bo vedno živ,
ker z njim se dan začne,
če koga maš res tak fejst rad,
tak nikdar ne umre.
O moj Maribor je tak fejst nor,
da srcu vse verjame,
ko vinu brcne pamet v rit,
ko se mu duša vžge.