Ni več tko
ZlatkoPoletje v Fužinah, različne generacije, različne nacije,
igrišča polna, brez ene racije.
Vsi pod enim soncem, z enim razlogom,
basket tri na tri, baseball, fuzbal pred blokom,
ma ni da ni, kregat se za Zino z Andrejem pa Rokom,
dokler se ne znoči, se lovimo za blokom,
noben se ne uči, vsi se Ediju smejimo,
k drka kapse v glavo in pol skp bežimo.
Zdej tečem prek spominov poskušam jih ujet,
ne morm vrjet, dons dajem dvesto za sladoled.
Včasih šestedet leta devetdeset,
k punce niso gledale, za oblekam in Mercedesem.
Dons se ga z Igorjom nasekam, k rata mi bed,
s Trkajem grem nekam, iščem ljubezn na pru pogled,
k dajejo rap je v srcu toplo,gledam nebo,
počivite v meru ni več tko …
Daleč, daleč, daleč stran,
daleč, beton in tobogan,
vračam, se spet nazaj,
v rodni kraj, kjer bil tedaj,
je le naš raj.
Gugalnca miruje, sm vetr jo zamaje,
kriki so spomini, zapustil so tele kraje.
Zgubil se tko k ladje, zginl na horizontu,
učas bli smo k drevesa skupi rasl proti soncu.
Stiskal rime na papir, se mel za mlade MCje,
a zdej komadi so k bebe usak jih nazaj previje.
Sm čs pride, zadnji ples poslednje Atlantide,
naše misli ujete k roparji u piramide.
Bulte u ekran sm se ti svet ne odkrije,
kr ti dejansko ostajaš samo tele brez vizije.
Država u klincu, lukne u zakonih,
prnašajo probleme kukr lukne u kondomih.
Ne pustijo nam zrasti, kr nas dobijo u pasti,
preusmerjo upor, da se borimo prot lastnim.
In pol zaprem oči, misli so mi časovni stroj
in tehnološki napredek še ne pomen mentalni razvoj.
Zdej mamo nove načine naprimer: MSN.
Dans lubezn je kratka : RTM.
Velik Takih Frikov: WTF, stari moj, kje je živlenje? BRB.
K na ulci je blo polno krikov, živih grafitov,
zemlo krast, skrivalnce, sm tej časi so mimo.
Obrazi bolnikov k se razgledaš po ulci,
vidš sence blede, učas rekl so jim mulci.
Matr bi blo smeha, če bi šu lahko nazaj v cajt,
spomnu bi se kje sem stou, spomnem se na prvi fajt,
neki z rokam opletu, hotu udart sem ga kroše,
edina k zadel, pa skor samga sebe v zobe.
Mamo za marihuano sem vprašu, kok jih včasih je kadil,
je rekla poznam enga k jo je, jst pa enga k je ni
v 365 za 360 se zavrtim.
Za grde reči dobivaš lahka Lep objem,
zato se zdi da svet narobe je zgrajen,
da še tist k ga naredu sam narobe je narjen,
hotl it po jurčke pa ste šli po gobe damn.
Prej bli skupi k familija,
zdej smo bl narazen k zobje od Ronaldinhija,
včasih bli smo trije, zdej sva dva,
sam en od naju bi se daju za oba,
nej jih en narazen da!
Pravjo Jehovci, da bo kmalu konc sveta,
majo dost prič, kje bi ti bil če se dons konča,
a bi bil v Savcu a?
A bi si ga dou, filmarja zaprosu da bi ta posnetek na začetek dou.
Šu bi ke nazaj, kjer prvič sem potegnu,
a to je čik prjatu? Dobr s me nategnu,
dedku Mrazu bi potegnu brado dol iz face,
al bi jo pa pustu, za dobre stare čase.
igrišča polna, brez ene racije.
Vsi pod enim soncem, z enim razlogom,
basket tri na tri, baseball, fuzbal pred blokom,
ma ni da ni, kregat se za Zino z Andrejem pa Rokom,
dokler se ne znoči, se lovimo za blokom,
noben se ne uči, vsi se Ediju smejimo,
k drka kapse v glavo in pol skp bežimo.
Zdej tečem prek spominov poskušam jih ujet,
ne morm vrjet, dons dajem dvesto za sladoled.
Včasih šestedet leta devetdeset,
k punce niso gledale, za oblekam in Mercedesem.
Dons se ga z Igorjom nasekam, k rata mi bed,
s Trkajem grem nekam, iščem ljubezn na pru pogled,
k dajejo rap je v srcu toplo,gledam nebo,
počivite v meru ni več tko …
Daleč, daleč, daleč stran,
daleč, beton in tobogan,
vračam, se spet nazaj,
v rodni kraj, kjer bil tedaj,
je le naš raj.
Gugalnca miruje, sm vetr jo zamaje,
kriki so spomini, zapustil so tele kraje.
Zgubil se tko k ladje, zginl na horizontu,
učas bli smo k drevesa skupi rasl proti soncu.
Stiskal rime na papir, se mel za mlade MCje,
a zdej komadi so k bebe usak jih nazaj previje.
Sm čs pride, zadnji ples poslednje Atlantide,
naše misli ujete k roparji u piramide.
Bulte u ekran sm se ti svet ne odkrije,
kr ti dejansko ostajaš samo tele brez vizije.
Država u klincu, lukne u zakonih,
prnašajo probleme kukr lukne u kondomih.
Ne pustijo nam zrasti, kr nas dobijo u pasti,
preusmerjo upor, da se borimo prot lastnim.
In pol zaprem oči, misli so mi časovni stroj
in tehnološki napredek še ne pomen mentalni razvoj.
Zdej mamo nove načine naprimer: MSN.
Dans lubezn je kratka : RTM.
Velik Takih Frikov: WTF, stari moj, kje je živlenje? BRB.
K na ulci je blo polno krikov, živih grafitov,
zemlo krast, skrivalnce, sm tej časi so mimo.
Obrazi bolnikov k se razgledaš po ulci,
vidš sence blede, učas rekl so jim mulci.
Matr bi blo smeha, če bi šu lahko nazaj v cajt,
spomnu bi se kje sem stou, spomnem se na prvi fajt,
neki z rokam opletu, hotu udart sem ga kroše,
edina k zadel, pa skor samga sebe v zobe.
Mamo za marihuano sem vprašu, kok jih včasih je kadil,
je rekla poznam enga k jo je, jst pa enga k je ni
v 365 za 360 se zavrtim.
Za grde reči dobivaš lahka Lep objem,
zato se zdi da svet narobe je zgrajen,
da še tist k ga naredu sam narobe je narjen,
hotl it po jurčke pa ste šli po gobe damn.
Prej bli skupi k familija,
zdej smo bl narazen k zobje od Ronaldinhija,
včasih bli smo trije, zdej sva dva,
sam en od naju bi se daju za oba,
nej jih en narazen da!
Pravjo Jehovci, da bo kmalu konc sveta,
majo dost prič, kje bi ti bil če se dons konča,
a bi bil v Savcu a?
A bi si ga dou, filmarja zaprosu da bi ta posnetek na začetek dou.
Šu bi ke nazaj, kjer prvič sem potegnu,
a to je čik prjatu? Dobr s me nategnu,
dedku Mrazu bi potegnu brado dol iz face,
al bi jo pa pustu, za dobre stare čase.