Ko sem od tebe šel,
sem te v srce zakopal.
Nosim zdaj srečo in vso bolest,
ki si ti, dom, mi ju dal.
Ko sem slovo jemal,
skril sem vse grenke solze.
Ti si mi upanje, daljna vest,
ti si mi vse.
Ko sem v neznano šel,
z mano preteklost je šla,
šla je vsa sreča in vsa bolest,
z mano družina je vsa.
Dom pač ostane dom
in ga ne izruješ iz srca,
ti si mi upanje, daljna vest,
sreča si vsa.
Ptica, ti nesi pozdrav v daljave,
spusti se tiho na moje dvorišče.
Mati nasuje ti zrnja prgišče,
z njenim pozdravom se vrni nazaj.
Čuvaj še ti spomin,
dvorišče, ki ljubil sem te,
saj sem še vedno tvoj zvesti sin,
s tabo pretakam solze.
Ko se spet vrnil bom,
zvon naj mi poje iz lin,
sonca natoči mi iz višin,
saj sem tvoj sin.