Končno je prišel avgust,
jutri greva na dopust,
bova šla na južno morje,
da razširiva obzorje,
nama bo lepo.
Bil je res lep večer,
v sebi čutil sem nemir,
ko sem hotu že začet,
je rekla:
“Jaz bi jedla sladoled!”
Zanjo vse bom naredil,
le da svoje bom dobil,
bosa se čez vročo cesto
odpraviva v mesto
na sprehod.
Ko slaščičarja zagleda,
ni ji več do sladoleda,
kot da mene več ni,
ga požira z očmi,
ko ta jo vpraša:
“Ja te pitam, hočeš sljadoljed?”
ji ponavljal je spet in spet,
jaz pa lačen ljubezni govoril sem ji
naj pohiti.
“Očeš li ljimun, čokoljat?”
Jaz se hočem le z njo mečkat,
a kmalu mi jasno bilo je, da z njo
nič ne bo.
Ves večer in dolgo v noč
je klicala na pomoč,
pojedla tolk je sladoleda,
da bila je čisto bleda,
bilo ji je slabo.
Sem prijel jo za roko,
ji govoril: “Bolje bo!”
Ko tolažba je prijela,
brž je k njemu odhitela
v sladoledni raj.
Tisto noč sva se razšla,
ona k njemu je odšla,
zdaj zarad’ ljubezni prave
peče burek in baklave
dan za dnem.
Srečal novo sem deklino,
raje peljem jo v kino,
tudi brez slaščičarja
in brez sladoleda
me rada ima.