Vsako jutro ribič se prebuja,
morje roke svoje mu ponuja.
Zora dobro ga pozna,
še galeb pozdrav mu da.
S svojim krikom seže do srca.
Vsako jutro parangal dviguje,
z mrežo svojo ribe obvladuje.
A galebi čakajo,
v ribiča verjamejo.
Z njim delijo morje in nebo.
Noč je mirna in valovi spijo,
a pod lučjo ribe še bedijo.
In ko dan se prebudi
in ko cela vas še spi,
v daljavi z vetrom se bori.
Barka v luki sama zdaj sameva
in galeb zdaj žalostno prepeva.
Enkrat davno pesem ta
ribiča je zbujala.
Zdaj še samo morje jo pozna.
A galebi čakajo,
v ribiča verjamejo.
Enkrat davno pesem ta
ribiča je zbujala.