En poljub nekoč meni je zadoščal,
da vse sem ti verjel, vse sem ti oproščal.
A v srcu skriti dvom več ti ne verjame,
več ne pomagajo ne solze, ne kesanje.
To noč ne gane me, ne gane me, srce je kakor kamen,
pojdi, preden moj ponos ponižan bo in ranjen.
Lahko klečiš in prosiš me,
a ljubil več ne bom te, ne.
Adijo!
Ne gane me, ne gane me, ugasnil je moj plamen,
pojdi, preden v tvojo past se zopet ne ujamem.
Ne joči se, ne prosi me,
naj enkrat še poljubim te.
Adijo!
Ranjeno srce usodi ne verjame,
ker z eno roko da, a z drugo ti vzame.
Bila si moj ponos, bila si žarek sonca,
ljubezen mojo si izsrkala do konca.