Naj jim bo,
vse je res, kar govorijo,
da je nisem še pozabil
in da še vedno sanjam jo.
In zato, ker je ni,
vse tako narobe se mi zdi.
In še me boli
vsak spomin na njo, odkar je ni.
Povejte ji še enkrat,
jaz sebi pa ne smem.
Božam njene zlate kodre
še zadnjič, preden grem.
Še enkrat od začetka
to jesen bi z njo začel.
Suho listje naj jo spomni,
da rad sem jo imel.
Vem, za njo
to še zadnja bo balada.
V moje misli še poslednjič
naj zajadra njen nasmeh.
Naj odpre se nebo,
dež bo spral spomine kar tako.
Še v meni živi
vsak spomin na njo, odkar je ni.