Po dolgem pregovarjanju za kavo ali čaj
sva srečala se v mestu, kjer je tisti znani kraj.
Podaril sem ti vrtnico in ukradel ti poljub
v upanju, da pride dan, ko bova midva skup’.
Čez nekaj dni sva se zmenila, ponoviva to
in v pozornost zopet sem prinesel vrtnico.
So ustnice te najine spet dotaknile se,
poljubi pa dajali so mi lažno upanje.
Igrala si ljubezen, vlekla me za nos vse dni,
imela me za lutko brez občutkov in strasti.
Račun v ljubezni se za tebe srečno ni izšel,
na srce svoje si zarisala vrzel.
Sedaj, ko si ostala sama, zopet kličeš me,
na vse lepo v tistih dnevih zdaj spominjaš me.
A čas spremenil je oba, si mene zdaj želiš,
jaz smejem se, ker vem, zaradi igre zdaj trpiš.