Ko iskalo je srce, tebe je našlo.
Vedela sem, da ljubezen moja večna bo.
Brala sva besede z ustnic, želje iz oči,
bil si moja polovica, zdaj pa manjkaš mi.
Kdo nalil v ljubezni čašo najino je strup?
Kdo zamešal med poljube jezo in obup?
Nisva znala več obiti grdih vseh pasti,
zdaj si rane celim sama in ob drugi ti.
Misel nate ne zaspi, pa čeprav sem to hotela,
tiha želja v meni še gori,
a minile so noči, ko sva rada se imela,
zdaj pa čakam, da mi čas solze posuši.
Strah me je, da k novi sreči pot pretežka je,
ker srce po svoje hodi, ne uboga me.