Zibaj, zibaj, zibaj me,
zibaj me počasi,
zibaj, zibaj, zibaj me,
kot včasih.
Tja, kamor več ne vozi vlak,
nazaj v analogne dni,
tja, kjer ni pameten vsak,
ki ima pet minut več časa kot ti.
Mimo vse več ljudi,
nepotrebnih žalosti,
tja, kjer ima dober namen
nacionalni pomen.
Tiho se umika dan,
kot senca čez tvojo dlan,
mehko, kot bi ga pel
Leonard Cohen.