Prazen dan, navaden, tih in zaspan,
že zjutraj se povsem očitno zdi,
da bi bolje b’lo, če ga ne bi bilo.
Sama žalost, sami bivši ljudje,
le še marketing in deficit srca,
nobenih vicev več, še vreme je za vraga.
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
kakor da letim,
sebi sam se imeniten zdim!
Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni,
čez gore, ravan, seže mi pogled
z Goričkega v Piran!
Tožne misli o vsem, kar je že bilo,
nekaj o smislu pa o minljivosti
in o tem, da sem si sam največji problem.