Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.
Doli za zvonikom,
kjer cesta se konča,
malo niže, ob potoku,
bila je brv samo za dva.
Daleč za spominom,
tam kjer pot se konča,
tam je kraj samo za naju dva.
Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.
Še v sanjah ne bi pomislil,
da pomlad bo, ko boš šla,
da me lastovka prva najde samega,
in preproga iz cvetja prekrije najina tla,
kot pesem, ki jo plesala sva.
Tisto jutro je zamujalo za naju
in meglice so te spreminjale v čar
jemale meni in
dajale zarji v dar.
Tak kak riba brez vode,
tak san jes brez tebe,
kakor luna brez noči,
sam, brez moči.