Moj dih se s tišino zliva, in mrak me pred cvetom skriva.
Tam daleč so noči, usodne tvoje nežnosti,
nocoj umiram sam, več me ni.
Naj ti izda glas neba, da bom vedno le tujec v noči,
ko se zdani ne joči, zbrisal bom vse sledi.
A vendar vem da nekje, v sebi čuval bom to ljubezen, kot življenja trezen gledal druge bom oči.
Pred zvezdami bežim, ogenj zdaj mirim, v mislih iščem podobe,
sanj in grenkobe a še želim, da se zbudil bi s teboj.
Naj ti izda glas neba, da bom vedno le tujec v noči,
ko se zdani ne joči, zbrisal bom vse sledi.
A vendar vem da nekje, v sebi čuval bom to ljubezen, kot življenja trezen gledal druge bom oči.