Povej, zakaj ti je hudo,
in zjoči se na moji rami,
kdo ranil tvoje je srce,
kdo ti skril je sanje.
Ne čakaj, da se spremeni,
on prebuja se ob drugi
in ko zjutraj se zbudi
krade misli tvoje.
In ne odpiraj svojih vrat,
ko prosil bo,
naj žal mu bo.
Še tisočkrat jokala boš
pozabljena,
a on bo z njo.
In ne – ne prosi več Boga
naj reši te,
prepozno je,
še preden boš odšla
za vedno ranjena,
boš pozabljena.