Sivo jutro me prebuja,
postelja po njej diši,
čutim, ko da je ob meni,
a nje že dolgo tu več ni.
Droben dež nad mestom pada,
tu na oknu skriva se,
kot da riše pajčevino,
v njej me pozabila je.
Naj mi kdo pove,
naj nekje izve,
kdo v naročju njenem tiho spi.