Veš, ni dolgo še tega,
kar otroka sva bila.
V pesku si napisal mi:
»Rad te imam, le moja si!«
Leta zdaj minila so,
nič več ni, kot je bilo.
Ostal le skrita želja si,
do tebe zdaj poti več ni.
Dve pomladi, dve jeseni
v srcu si edino ti.
Vse življenje sem želela,
da lahko bi te ljubila.
Dve pomladi, dve jeseni
hrepenenje me boli.
Pozabiti te ne morem,
vem, ljubiti te ne smem.
Včasih se še spomniš name
in sprašuješ druge zame,
če sem srečna, če sem sama
zdaj, ko konec je med nama,
zdaj, ko konec je med nama.
Pa si mislim, vse mineva,
tudi midva zdaj to veva,
za prisege in obljube
ti si sebi našel druge,
ti si sebi našel druge.
Rada bi te pozabila,
da nekoč sva se ljubila,
a te noč je uročila,
da te z njo sem izgubila.
Vedno dobil si, kar si želel,
tisoč deklet do zdaj si imel.
Le nekaj še ti trga srce,
da mene bi ujel, da bi me imel.
Ne, nisi pravi ti zame,
tako lahko pa to ne gre,
ne bom postala črtica
na steni vseh želja,
o, ne, kar pozabi me.
Ne, nisi pravi ti zame,
tako lahko pa to ne gre,
ljubezni prave ne poznaš,
z dekleti se igraš,
zate le kot igrače so.
Mesec na nebu je zasijal,
mesec na nebu me je izdal,
nisem hotela, da videl bi moj obraz.
Vedela sem, da si mi lagal,
vedela sem, da ne boš priznal,
da so viharji mi vzeli tvoje srce.
Naj ti solze nocoj povedo,
da mi v srcu močno je hudo
in nebo naj mi da te moči,
da dala bi ti še zadnji poljub v slovo.
Dve pomladi, dve jeseni
v srcu si edino ti.
Vse življenje sem želela,
da lahko bi te ljubila.
Dve pomladi, dve jeseni
hrepenenje me boli.
Pozabiti te ne morem,
vem, ljubiti te ne smem.