Ko zvečer ugašajo luči,
tam v tujem mestu vse že spi,
le v moji majhni sobici
bleda lučka še žari.
Tam na mizi pisemce leži,
mati z bolečino piše mi:
»Ljuba hčerka, vrni se nazaj,
pridi k nam v planinski raj.«
Kako resnično se mi zdi,
ko v sanjah spet potujem tja,
kjer me oče, mati čakata
tam na pragu domačije.
Kako pogrešam tebe zdaj,
moja draga vas domača,
zdaj, ko v širnem svetu sama
sem ostala žalostna.
Tam, kjer sonce pozlati gore
in še veter boža ti lase,
tam v stari cerkvi zvok zvonov
vabi te nazaj pod rodni krov.
Vem, prišel bo enkrat spet ta dan,
ko vse upanje ne bo zaman,
vse ostalo bo pozabljeno,
ko vrnem se v Slovenijo.