Cvetela sem kot bela lilija,
dehtela v vrtu svojih sem želja,
nebeška mana, rosa jutranja
me dan za dnevom je ohlajala.
Utrgal me je čisto nehote
in naveličano odvrgel me,
ko je zagledal lepo vrtnico,
pozabil je na belo lilijo.
Ne verjamem, da so solze greh,
ne verjamem, da je žalost smeh,
a globoko v svetu svojih sanj
zaljubljena vedno mislim nanj.
Zlate zvezde sijejo z neba,
ena je gotovo najina,
vem, ko tiho padla bo na tla,
bom zopet tvoja lilija.